Pravljica za odrasle

Nekoč je živel človek, ki je vedel vse. 

Ko je bil še malček, je šel v vrtec. Vzgojiteljica je otrokom zapela pesmico. Ko je končala, jo je z istimi besedami in isto melodijo zapel še on. Otroci so ga čudno gledali. Potem so se obrnili stran in se pričeli igrati s kockami. 

Ko je bil dovolj star, je šel v šolo. Tam so se učili poštevanko. Učiteljica je govorila: dva krat dva je štiri, tri krat tri je devet, štiri krat štiri je šestnajst. On je nadaljeval: štiriinštirideset krat štiriinštirideset je tisoč devetsto šestintrideset, štiristo štiriinštirideset krat štiristo štiriinštirideset je sto sedemindevetdeset tisoč sto šestintrideset, štiri tisoč štiristo štiriinštirideset krat štiri tisoč štiristo štiriinštirideset je devetnajst milijonov sedemsto devetinštirideset tisoč sto šestintrideset. Učiteljica mu je rekla, naj se neha afnati. Učenci so se mu smejali. 

Bil je v gimnaziji. Profesor ga je vprašal, kaj ve o srednji Aziji. On mu je naštel imena na stotine rek in rečic, ki tam tečejo, vršacev in majhnih hribčkov, ki se tam vzdigujejo v nebo, imena ljudstev in plemen, ki tam živijo. Zazvonil je šolski zvonec in profesor mu je rekel, naj preneha. Sošolci so mu rekli, da je piflar.

Na fakulteti je doktor zgodovine imel predavanje o starih Grkih. Na koncu je študente malo za šalo in malo zares vprašal, ali znajo povedati kak verz iz Homerjevih pesmi. On je vstal in pričel recitirati Iliado. Po pol ure recitiranja ga je doktor spodil iz predavalnice. Rekel mu je, da je važno stvari razumeti, in ne učiti se jih na pamet. Študenti so se mu mrščili, ker je brez potrebe razjezil profesorja.

Odšel je v službo. Razvil je nov sistem za tisočkrat boljši izkoristek elektrike, ki je podjetju prinesel mnogo denarja. Hitro je napredoval. Sodelavci so postali ljubosumni nanj in zagrozili s stavko in odpovedmi. Glavni direktor ga je moral odpustiti, ker bi podjetje brez ostalih zaposlenih propadlo. 

Enkrat je šel na zmenek in dekle mu je razlagalo svoje težave. Za vsako je takoj našel najbolj smiselno rešitev in jo delil z njo. Dekle se mu ni več oglašalo na telefon. 

Preselil se je v kočo globoko v gozdu. Ob lepih dnevih je pogosto sedel na štoru pred kočo in opazoval krošnje dreves in veverice v njih. Veverice so ga opazovale nazaj. 

Tam je živel do konca svojih dni. Človek, ki je vedel vse.